Kuhanje pod pritiskomje postopek kuhanjahranopod visokim pritiskomparo, ki uporablja vodo ali tekočino za kuhanje na vodni osnovi, v zaprti posodi, znani kot alonec na pritisk. visokopritiskomejuje vrenje in ustvarja višje temperature kuhanja, ki skuhajo hrano veliko hitreje.
Lonec na pritisk je v sedemnajstem stoletju izumil fizikDenis Papinin deluje tako, da iz posode iztisne zrak in zadrži paro, ki nastane iz vrele tekočine. To se uporablja za dvig notranjega tlaka do ene atmosfere nad okolico in omogoča višje temperature kuhanja med 100–121 °C (212–250 °F). Skupaj z visokim toplotnim prenosom toplote iz pare omogoča kuhanje med polovico in četrtino časa običajnega vrenja.
Skoraj vsa živila, ki jih je mogoče kuhati v pari ali tekočinah na vodni osnovi, lahko kuhate v loncu na pritisk.[1]Sodobni lonci na pritisk imajo številne varnostne funkcije, ki preprečujejo, da bi lonec na pritisk držal previsok pritisk. Po kuhanju se tlak pare zniža nazaj na atmosferski tlak okolice, tako da se posoda lahko odpre. Varnostna ključavnica preprečuje odpiranje pod pritiskom na vseh sodobnih napravah.
Po navedbahRevija New York Timesleta 1950 je 37 % gospodinjstev v ZDA imelo vsaj en lonec na pritisk. Do leta 2011 je ta stopnja padla na samo 20 %. Del upada je bil pripisan strahu pred eksplozijo, čeprav je to pri sodobnih loncih na pritisk izjemno redko, skupaj s konkurenco drugih naprav za hitro kuhanje, kot je npr.mikrovalovna pečica.[2]Vendar pa imajo lonci na pritisk tretje generacije veliko več varnostnih funkcij in digitalnega nadzora temperature, med kuhanjem ne izpuščajo pare, so tišji in učinkovitejši, te ugodnosti pa so pripomogle k temu, da je kuhanje na pritisk spet bolj priljubljeno.
